"POČITNICE..."

Zima, mraz, sneg, plundra...in misel na vroče poletje, ki ga bom že peto leto preživela v Ljubljani, delala z otroki in se zabavala ob delu. To je popestrilo sive zimske dni. Že sama misel...

In tako je kot bi trenil minilo nekaj mesecev priprav na vroče dni v mestu. Sama prihajam iz majhne vasice pod Kamniško-Savinjskimi Alpami, kjer se jih večina strinja, da v mestu ne bi mogli živeti. Da če že, se z muko odpravijo do Celja, kaj še le v Ljubljano. Nekako se ne najdem v tem. Poletje v Ljubljani je nekaj lepšega...brez gneče na cesti zjutraj, ko se peljem v službo. Parkirišča pred blokom so prazna, ko se vračam domov. Dogajanje v mestnem jedru je pestro in niti čez mejo ne rabiš, da bi srečal popotnike iz celega sveta.

Mogoče je vse skupaj zaradi delovnega okolja, v katerem preživljam večino dneva. Sodobno opremljene športne dvorane, študentje, ki v športni opremi ali celo v kopalkah tečejo mimo po hodniku. Sodelavci, ki ti popestrijo vsakdan. Otroci, ki te nasmejejo do solz. Ali pa je to mirna okolica, park Kodeljevo in Golovec, kamor se z otroki radi zatečemo pred vročim poletnim soncem.

Otroci so bitjeca, ki te spominijo kako lepo je biti star 10 let. Ko še verjameš, da so starši heroji na nivoju Supermena. Da še vedno obstaja verjetnost, da pravljice niso izmišljene. Da četudi si velik meter in kakšen centimeter zraven, še vedno obstaja možnost, da boš zdaj pa že res kmalu zabil koš kot ga je Jordan še ne dolgo nazaj. In kadar se kaj od sanj razblini, boli. Takrat smo tu mi, da povemo otroku, ki sanja, da je v vodenju žoge najboljši, da teče kot gazela in plava kot morski pes. Da ni tragedija, če še ne znaš rolati pri 10ih, saj imaš še vedno čas. Da je res, da si pri 20ih že zeloooo star, ampak boš takrat še vedno lahko tekel, hodil po planinah, prevračal kozolce ipd., če boš pridno vadil.

Tu smo, da imamo v naročju vedno prostora vsaj za dva otroka. Poleg ciljev, kaj vse se bomo ta teden naučili na počitnicah, kakšne standarde bomo dosegli, se mi zdi pomembno, da otroku pustimo domišlijo, otroško naivnost in jo ohranjamo. Ohranjamo z odnosom katerega si zasluži prav vsak izmed nas. Prijeten pogovor, nasmeh v očeh, objem, da si vzameš čas zanj in pomagaš narisati risbico za starše, čeprav pri tej starosti to pa res ni več "kul"...PRAV VSI POTREBUJEMO TO POZORNOST!

Dragi moji, otroci so odlični sogovorniki, če imaš potrplenje in pustiš, da se otrok v tebi pogovaja, in odkriva novega prijatelja. In ne pozabi, tudi tebi se zdi lepo, če si ljudje zapomnijo tvoje ime. Ja, še vedno sem Ana. :)