ponedeljek, 25. julij 2011

...kam ta čas beži, le kam se mu mudi...

Bi rekla, da tedni kar letijo mimo. Včasih bi si želela, da bi imel dan kakšno urico več, da bi vse postorila, vse obiskala, napisala kar je potrebno in se še dovolj naspala. Dvomim, da bi bilo, kljub temu, vse postorjeno. Močno dvomim.

Tako uživamo dragocene trenutke z otroki, ki so sprva precej zadržani, potem pa se odpirajo kot cvetni listi ob jutranjem soncu. Predvsem tisti, ki so prvič na fakulteti, med novimi (bodočimi) prijatelji.

Otroci so neusahljivi vir idej, če jim le dovoliš, da izrazijo svoje mnenje, idejo naglas, brez da bi se jim kdo smejal, ker je slednja povsem neprimerna, smešna, nesmiselna, in vredna podobnih pridevnikov. Kako se bo otrok počutil v novem okolju je odvisno od večih dejavnikov. Veliko staršev, se odloči za določeno aktivnost, ker že prijatelj, sošolka, znanec tudi obiskuje dejavnosti. Tako otrok že pozna koga, se počuti, po prepričanju staršev, bolj lagodno. Res je, dober glas seže v deveto vas, so včasih rekli, in še vedno drži. Ampak velikokrat pride do tega, da prijatelj iz šole najde na delavnici novega prijatelja, s katerim se želi več družiti. Takrat zna biti žalost še večja.

PRVI VTIS...

...nas vsepovsod spremlja. Ko se srečamo z novo stvarjo, aktivnostjo, okoljem, ljudmi,...nas vedno zaznamujejo občutki, ki so bili takrat prisotni. Zdi se mi, da na prvi vtis lahko vpliva veliko reči. Naša pričakovanja, priprava na "prvi vtis" oziroma predhodne informacije, naš način življenja, karakter (na katerega žal večkrat nimamo vpliva),... In potem smo prepuščeni naključjem, ki se bodo zgodila. Starši si želijo svoje otroke obvarovati vsega nepotrebnega stresa. Pa je to pametno? Res je, nimam še svojih otrok, in se zavedam, da bom čisto drugače razmišljala (upam, da ne), ko bom imela svoje. Ampak teoretično mi kar gre. :) Skoraj tako kot župnikom, ki imajo priprave za mladoporočence na zakonsko življenje.

Odrasli in otroci se pri prvem vtisu razlikujejo v tem, da slednji močno, naglas izrazijo občutke. Naj bodo pozitivni ali ne. Veliko k vtisu pripomore nasmejana vaditeljica, ki jih sprejme. Živa glasba, ki igra v športni dvorani. Barve sten hodnika. Dobra hrana, pa čeprav ni za kosilo petkrat v tednu dunajski zrezek s krompirčkom in sok. Vsi, ki delamo z otroki smo najbolj zadovoljni, ko uspemo otroka, ki mu je nekdo drug izbral počitniško aktivnost, navdušiti do te mere, da se popoldan ves prepoten, z nasmehom na obrazu vrača domov s pozdravom, da se vidimo jutri. Še lepša pa je slika, ki smo jo nemalkorat videli pred vrati naše športne dvorane Škrlatica, ko so starši morali počakati še pol ure, ker otroci še niso hoteli domov. S tem je "prvi vtis" potrjen ali pa pozabljen.

Vaši otrocih prihajajo k nam na POČITNICE. Športniki ali ne, umetniki ali ne, glasbeniki ali ne....kdo bo sodil, da za nekaj nisem, če si to močno želim. Mogoče ne bom najboljša, bom pa poskusila biti. Res je, da smo na Fakulteti za šport, ampak so otroci vse do 5. termina dokazovali, da imajo v svojih rokavih veliko talentov, ne le kup športnih veščin. Ko je Rea pred starši zapela svojo zmagovalno točko iz delavnice "Športniki imamo talent", smo bili vsi prepričani, da jo čaka svetla prihodnost na glasbeni sceni, če se bo odločila, da je to njeno poslanstvo.

In naše poslanstvo na športnem centru je, da otroci razvijajo svoje talente v vse smeri, in jim ne stojimo na poti, ampak ob poti in navijamo, spodbujamo, jim pomagamo, da zrastejo v najboljše športnike, pevce, slikarje, gradbenike, vrtnarje... Videti talent, ga negovati in ne zavirati je kar precejšnja umetnost. Nam je bistveno lažje kot vam staršem, ki imate predstavo o tem kakšen naj bi vaš otrok postal, s čim naj bi se ukvarjal, s kom naj bi se družil. Ni tako, da s svojimi željami omejujemo razvoj vseh teh talentov?

SAMOSTOJNOST

Zanimivo je, kako starši otroke učijo samostojnosti, oziroma jih precej časa razvajajo, nato pa prerastejo določeno starost in se od njih zahteva, da so samostjoni, po možnosti že odrasli individumi.

No, pa če se spet obrnem na mojo družino. Moja starša sta mi vedno bila in sta mi še pripravljena pomagati pri pomembnih odločitvah, ki jih SAMA sprejmem. Nama z bratom stojita ob strani in naju spodbujata. Morala sta se soočiti že z marsikatero neumnostjo za katero sem se tekom let odločila, ampak kaj naj, saj sta me učila, da sem samostojno dete. Tako pa sem jima vrnila s tem, da sem jih potegnila ven iz slovenskega konzervativnega razmišljanja. Ampak o tem mogoče kdaj drugič. Tako sem v osnovni šoli morala sama poskrbeti, da sem se naročila k zobozdravniku. Da je starejši naglušen gospod, ki je živel pri nas, dobil pravi čas večerjo. Da so na spisku poleg vseh nalog bile kljukice. Kmalu sem začela delati čez počitnice in se učiti kako se dela z denarjem, čeprav se mi zdi, da očitno še vedno ne znam, etc.

Res so počitnice, ampak dragi starši, se vam zdi potrebno, da otroku nosite torbico? Če se vam zdi pretežka, je pa potrebno mogoče kaj pustiti doma . Igrač imamo dovolj in še čez, saj so naše športne dvorane preskrbljene s številnimi pripomočki. Za pobarvanke, družabne igre in ostale norčije pa poskrbimo mi. Le še športne superge, drugo majčko in vodo, pa smo pripravljeni na norenje skozi športni dan.

Juhuhu, živele počitnice!!

ponedeljek, 11. julij 2011





















Posted by Picasa

Delam, delaš, dela...

....ko smo se pogovarjali s študenti glede dela na počitnicah, da bi vsi delali veliko, kolikor bi se dalo. Podnevi, ponoči, zjutraj, zvečer. Hm, sicer res ni problem, če tako planiraš preživeti počitnice v Ljubljani. Tudi sama sem si vedno zapolnila čas do konca; z delom, delom, prijatelji, delom...in faksom nenazadnje. Žal je slednji prišel prevečkrat na drugo mesto. Ampak tudi tu se bližamo ciljni ravnini. Nikoli nisem znala reči ne delu...tako so prišle nove izkušnje, nova poznanstva in nova spoznanja, kaj si v življenju ne želim početi oziroma nasprotno. In seveda tisto kar (žal) vrti svet. Delala sem vedno tudi za to, da sem potem lahko kam šla, si kupila kakšno bedarijo, ki sem jo pa čisto zares potrebovala, da sem uživala na sladoledu, soku,...

Vedno bom mnenja, da študentsko delo mora obstajati. Referendum o malem delu in politika...se opravičujem, ampak tu nisem za to, da bi pisala o poltitiki. Niti se (žal) ne spoznam toliko, da bi načenjala kakšne pereče teme, pogovora iz katerega ne pridem zmagovalka, ker sem premalo podučena. No, zakaj študentsko delo ja.

Moje prvo študentsko delo. Delo na vaški pošti. Zelo zanimivo, dinamično. Poznajo te vsi, veš kje imajo najboljši savinjski želodec, med prvimi zveš vse čenče, četudi si tega ravno ne želiš, saj nisi radio, ki trosi novice naokoli. Sicer pa torbo na ramena in juhuhu na motor. Hahaha, res je bilo veliko smeha. Načeloma pa brez problema nasmešek na obraz in "dobro jutro, dober dan", pa je bil uspeh zagotovljen. Hvala mami, jutranja pot v šolo se je morala nekje poznat! In po srednji šoli, ko sem prišla v belo Ljubljano, in so se interesi spreminjali iz dneva v dan, sem iskala službo na svojem področju. Delo z najmlajšimi v enemu izmed športnih društev in pridobivanje prepotrebnih izkušenj, samozavesti na novem področju. In še enkrat hvala mami, ker si naju z bratom ves čas otroštva vežbala tudi pri delu z otroki. Tvoj odnos do otrok, se zrcali v nama. Mogoče je res zgledalo, da sva bila s tabo na počitnicah, ko si otroke peljala v šolo v naravi, ampak očitno je bila to kar mala šola za življenje. Resen pristop k delu, pripravljenost prisluhniti otroku in velik objem za tiste, ki jih je stiskalo nekje pri srčku.

Pa sem vztrajala pri delu z otroki. Se podila z njimi za žogo, plezala čez ovire, kobacala po blazinah, se večkrat pošalila na svoj račun, brisala solze, se učila, da je bolj "simpl", če tudij fantki lulajo sede. Ugotavljala, da najglasnejši otroci v skupini potrebujejo le malce več pozornosti, in da ne rešiš nič, če jih ne upoštevaš. Če si vzameš kakšno minutko več, hitro ugotoviš, da mu manjka pozornosti tudi doma. Dragi starši, otroci ne potrebujejo na kupe evrov, ki jih vsak dan nosite domov. Ne potrebujejo na kupe igrač in oblek. Poskusite z jutranjim nasmehom, skupnim kosilom, igranjem kart ali košarke pozno popoldan, ko je domača naloga narejena. Poskusite z objemom in besedami "to pa si res dobro naredil", "rad te imam", in to brez nadaljevanja "...ampak,...". Dajte vedeti otrokom, da je nekaj najlepšega, če se zbudiš, in te čaka zajtrk. Otroci zeloooo radi osrečimo starše.

No, spet sem malce zašla. Moje delo. Poleg dela v športnem društvu pa sem se lotila strežbe, čeprav sem v to dvomila od vsega začetka. Kot majhno dekle sem imela probleme z astmo in posledica konzumiranja zdravil, so bile tresoče se roke. No, to me ni ustvailo. Izzivi in premagovanje strahu je tisto kar nas krepi. Da je bilo vse skupaj še bolj zanimivo sem začela s tem v samem centru Ljubljane, kjer je bilo vedno polno bolj ali manj zahtevnih strank. Sodelovanje na raznih sejmih, animacijah, do dela na založniški hiši, ki mi je prinesla spoznanje, da ni ravno potrebno, da dejansko poznaš artikel, ki ga
 prodajaš. Pomembno je koliko znaš nekoga prepričati v to, da teh 200 strani dolgo zadevo, nujno potrebuje za svoj obstoj.

No, in tako pridem do študentov in pedagogov, ki so (bili) pripravljeni delati na projektu. Voljni novih izkušenj, pripravljeni projecirati svoje znanje na mlajše generacije.. Končna skupina je zajemala res usposobljen kader. Vsak je na določenem področju strokovnjak. Žal se potem včasih zgodi, da ves ta potencial, ki ga moji sodelovci imajo ne morem izkoristiti, ker ni dovolj otrok, ker ni prostora in časa. Tako je potrebno izbrati univerzalne ljudi, ki znajo prevračati kozolce, slikati na svilo in žonglirati z žogo. K sreči jih med študenti Fakultete za šport res ne manjka. Naša Fakutleta ti ponudi res eno širino. Vprašanje je, koliko tega si pripravljen in sposoben sprejeti.

Moja želja po študiju na Fakulteto za šport je bila zgolj ideja februarskega dne v gimnazijskih klopeh. Ko sem se morala odločiti, kaj si pa jaz dejansko želim, ko odrastem, in nisem vedela kaj napisati pod drugo željo...in poglejte kaj je nastalo iz te naključne ideje...


   

torek, 5. julij 2011



Posted by Picasa

1. teden "POČITNIC" je mimo...

Veselila sem se začetka počitnic, saj sem med prijavljenimi otroki opazila veliko znanih imen, in pričakovala veliko poznanih obrazov, ki so seveda leto starejši, za leto modrejši. In če pomislim, da je ekipa, čeprav okrnjena, v večini sestavljena iz vaditeljev, učiteljev in animatorjev, ki so se na fakulteti družili z otroki že prejšnja leta, sem si rekla, da nekaj je že bilo prav lani, da vsi ostajamo zvesti prostoru, instituciji, družbi....zabavi:)

Že drugo leto zaporedoma se sprašujem kaj se poleti zgodi z mojo pisarno. Ogromno promocijskega materiala, ki ni šel v omare, pozabljeni predmeti, izdelki od otrok, sladoledna skrinja, ki je letos polna različnih lučk. Dekleta iz Ljubljanskih mlekarn so res face. Hvala jim! Same luštne stvari, ni kaj, ampak vseeno bom potem septembra vesela, ker bodo stene pisarne bogatejše za kakšno lepo risbico, sporočilce simpatičnega vaditelja...in ne bom potrebovala nobenih posebnih trikov, da bi prišla do stola, računalnika ali pisalne mize, ki se je skoraj ne vidi več. Kadar kdo od staršev ali drugih strank pride k meni v pisarno, se izgovorim, da je vse skupaj bolj ustvarjalni nered. No, moja mami bi rekla, ustvarjalno gor ali dol, še vedno je nered.

....da je "fair play" pomemben na vseh področjih življenja, nam je večini poznan. O pošteni igri pa lahko govorimo, kadar so vsem poznana pravila igre. Tako smo tudi mi začeli teden...s pravili. Tisto malo kar lahko in tisto VELIKO KAR NE SMEMO. No, pa saj ni tako hudo. Samo v ponedeljek smo malo bolj strogi, da potem zdržimo do petka brez poškodb, joka in žalostnih pogledov.

Mogoče se sliši  malce ironično, ampak fino je bilo, ker je bila skupina manjša. Priredili smo prvotno zastavljeni načrt dela, združili otroke po starosti in jim pripravili program, ki je bil še bolj pester. Kdo pa si v bistvu želi cel teden delati podobne reči, če lahko en dan uživa v gimnastični dvorani na takšnem trampolinu, na katerega mami nikoli ne dovoli, kadar smo na morju. Drugi dan lahko skačeš v vodo in iščeš skriti zaklad, naslednji dan pa že drviš po toboganu, opremljen z vsem kar je potrebno za zunanji bazen. Da o raznih igrah žogo, zabijanju in norčijah s super vaditelji ne govorimo.

Se še spomnite kdo je Urška Hrovat? No, naši otroci se bolj slabo, ampak so jo pa spoznali, ko jih je zmotila pri zabavi na bazenu. Kdo je Urška pa vas bomo kmalu ponovno spomnili, saj vas bomo v jesenskem času povabili, da se nam čez mrzle zimske vikende pridružite na avtobusu za Kranjsko Goro, kjer bomo skupaj z njo pridobivali ali izpopolnjevali naše smučarsko znanje.

Vas zanima kaj se bo dogajalo naprej...samo namig, ta teden je pri nas na gostovanju Otroška košarkarska šola LJ. Košarka, košarka, košarka.....:)


NAGRADNO VPRAŠANJE:

Če ugotovite kdo pride na obisk, dobite nagrado!! Namig: jeseni se seli v Rusijo. Pustite kontakt (mail) pod komentarji, da vemo kdo bo prišel iskat nagrado!! :)))

Lep, prelep teden vam želim in uživajte v poletnih dneh! Več se smejte!!;)
Ana

ponedeljek, 4. julij 2011

"POČITNICE..."

Zima, mraz, sneg, plundra...in misel na vroče poletje, ki ga bom že peto leto preživela v Ljubljani, delala z otroki in se zabavala ob delu. To je popestrilo sive zimske dni. Že sama misel...

In tako je kot bi trenil minilo nekaj mesecev priprav na vroče dni v mestu. Sama prihajam iz majhne vasice pod Kamniško-Savinjskimi Alpami, kjer se jih večina strinja, da v mestu ne bi mogli živeti. Da če že, se z muko odpravijo do Celja, kaj še le v Ljubljano. Nekako se ne najdem v tem. Poletje v Ljubljani je nekaj lepšega...brez gneče na cesti zjutraj, ko se peljem v službo. Parkirišča pred blokom so prazna, ko se vračam domov. Dogajanje v mestnem jedru je pestro in niti čez mejo ne rabiš, da bi srečal popotnike iz celega sveta.

Mogoče je vse skupaj zaradi delovnega okolja, v katerem preživljam večino dneva. Sodobno opremljene športne dvorane, študentje, ki v športni opremi ali celo v kopalkah tečejo mimo po hodniku. Sodelavci, ki ti popestrijo vsakdan. Otroci, ki te nasmejejo do solz. Ali pa je to mirna okolica, park Kodeljevo in Golovec, kamor se z otroki radi zatečemo pred vročim poletnim soncem.

Otroci so bitjeca, ki te spominijo kako lepo je biti star 10 let. Ko še verjameš, da so starši heroji na nivoju Supermena. Da še vedno obstaja verjetnost, da pravljice niso izmišljene. Da četudi si velik meter in kakšen centimeter zraven, še vedno obstaja možnost, da boš zdaj pa že res kmalu zabil koš kot ga je Jordan še ne dolgo nazaj. In kadar se kaj od sanj razblini, boli. Takrat smo tu mi, da povemo otroku, ki sanja, da je v vodenju žoge najboljši, da teče kot gazela in plava kot morski pes. Da ni tragedija, če še ne znaš rolati pri 10ih, saj imaš še vedno čas. Da je res, da si pri 20ih že zeloooo star, ampak boš takrat še vedno lahko tekel, hodil po planinah, prevračal kozolce ipd., če boš pridno vadil.

Tu smo, da imamo v naročju vedno prostora vsaj za dva otroka. Poleg ciljev, kaj vse se bomo ta teden naučili na počitnicah, kakšne standarde bomo dosegli, se mi zdi pomembno, da otroku pustimo domišlijo, otroško naivnost in jo ohranjamo. Ohranjamo z odnosom katerega si zasluži prav vsak izmed nas. Prijeten pogovor, nasmeh v očeh, objem, da si vzameš čas zanj in pomagaš narisati risbico za starše, čeprav pri tej starosti to pa res ni več "kul"...PRAV VSI POTREBUJEMO TO POZORNOST!

Dragi moji, otroci so odlični sogovorniki, če imaš potrplenje in pustiš, da se otrok v tebi pogovaja, in odkriva novega prijatelja. In ne pozabi, tudi tebi se zdi lepo, če si ljudje zapomnijo tvoje ime. Ja, še vedno sem Ana. :)