Bi rekla, da tedni kar letijo mimo. Včasih bi si želela, da bi imel dan kakšno urico več, da bi vse postorila, vse obiskala, napisala kar je potrebno in se še dovolj naspala. Dvomim, da bi bilo, kljub temu, vse postorjeno. Močno dvomim.
Tako uživamo dragocene trenutke z otroki, ki so sprva precej zadržani, potem pa se odpirajo kot cvetni listi ob jutranjem soncu. Predvsem tisti, ki so prvič na fakulteti, med novimi (bodočimi) prijatelji.
Otroci so neusahljivi vir idej, če jim le dovoliš, da izrazijo svoje mnenje, idejo naglas, brez da bi se jim kdo smejal, ker je slednja povsem neprimerna, smešna, nesmiselna, in vredna podobnih pridevnikov. Kako se bo otrok počutil v novem okolju je odvisno od večih dejavnikov. Veliko staršev, se odloči za določeno aktivnost, ker že prijatelj, sošolka, znanec tudi obiskuje dejavnosti. Tako otrok že pozna koga, se počuti, po prepričanju staršev, bolj lagodno. Res je, dober glas seže v deveto vas, so včasih rekli, in še vedno drži. Ampak velikokrat pride do tega, da prijatelj iz šole najde na delavnici novega prijatelja, s katerim se želi več družiti. Takrat zna biti žalost še večja.
PRVI VTIS...
...nas vsepovsod spremlja. Ko se srečamo z novo stvarjo, aktivnostjo, okoljem, ljudmi,...nas vedno zaznamujejo občutki, ki so bili takrat prisotni. Zdi se mi, da na prvi vtis lahko vpliva veliko reči. Naša pričakovanja, priprava na "prvi vtis" oziroma predhodne informacije, naš način življenja, karakter (na katerega žal večkrat nimamo vpliva),... In potem smo prepuščeni naključjem, ki se bodo zgodila. Starši si želijo svoje otroke obvarovati vsega nepotrebnega stresa. Pa je to pametno? Res je, nimam še svojih otrok, in se zavedam, da bom čisto drugače razmišljala (upam, da ne), ko bom imela svoje. Ampak teoretično mi kar gre. :) Skoraj tako kot župnikom, ki imajo priprave za mladoporočence na zakonsko življenje.
Odrasli in otroci se pri prvem vtisu razlikujejo v tem, da slednji močno, naglas izrazijo občutke. Naj bodo pozitivni ali ne. Veliko k vtisu pripomore nasmejana vaditeljica, ki jih sprejme. Živa glasba, ki igra v športni dvorani. Barve sten hodnika. Dobra hrana, pa čeprav ni za kosilo petkrat v tednu dunajski zrezek s krompirčkom in sok. Vsi, ki delamo z otroki smo najbolj zadovoljni, ko uspemo otroka, ki mu je nekdo drug izbral počitniško aktivnost, navdušiti do te mere, da se popoldan ves prepoten, z nasmehom na obrazu vrača domov s pozdravom, da se vidimo jutri. Še lepša pa je slika, ki smo jo nemalkorat videli pred vrati naše športne dvorane Škrlatica, ko so starši morali počakati še pol ure, ker otroci še niso hoteli domov. S tem je "prvi vtis" potrjen ali pa pozabljen.
Vaši otrocih prihajajo k nam na POČITNICE. Športniki ali ne, umetniki ali ne, glasbeniki ali ne....kdo bo sodil, da za nekaj nisem, če si to močno želim. Mogoče ne bom najboljša, bom pa poskusila biti. Res je, da smo na Fakulteti za šport, ampak so otroci vse do 5. termina dokazovali, da imajo v svojih rokavih veliko talentov, ne le kup športnih veščin. Ko je Rea pred starši zapela svojo zmagovalno točko iz delavnice "Športniki imamo talent", smo bili vsi prepričani, da jo čaka svetla prihodnost na glasbeni sceni, če se bo odločila, da je to njeno poslanstvo.
In naše poslanstvo na športnem centru je, da otroci razvijajo svoje talente v vse smeri, in jim ne stojimo na poti, ampak ob poti in navijamo, spodbujamo, jim pomagamo, da zrastejo v najboljše športnike, pevce, slikarje, gradbenike, vrtnarje... Videti talent, ga negovati in ne zavirati je kar precejšnja umetnost. Nam je bistveno lažje kot vam staršem, ki imate predstavo o tem kakšen naj bi vaš otrok postal, s čim naj bi se ukvarjal, s kom naj bi se družil. Ni tako, da s svojimi željami omejujemo razvoj vseh teh talentov?
SAMOSTOJNOST
Zanimivo je, kako starši otroke učijo samostojnosti, oziroma jih precej časa razvajajo, nato pa prerastejo določeno starost in se od njih zahteva, da so samostjoni, po možnosti že odrasli individumi.
No, pa če se spet obrnem na mojo družino. Moja starša sta mi vedno bila in sta mi še pripravljena pomagati pri pomembnih odločitvah, ki jih SAMA sprejmem. Nama z bratom stojita ob strani in naju spodbujata. Morala sta se soočiti že z marsikatero neumnostjo za katero sem se tekom let odločila, ampak kaj naj, saj sta me učila, da sem samostojno dete. Tako pa sem jima vrnila s tem, da sem jih potegnila ven iz slovenskega konzervativnega razmišljanja. Ampak o tem mogoče kdaj drugič. Tako sem v osnovni šoli morala sama poskrbeti, da sem se naročila k zobozdravniku. Da je starejši naglušen gospod, ki je živel pri nas, dobil pravi čas večerjo. Da so na spisku poleg vseh nalog bile kljukice. Kmalu sem začela delati čez počitnice in se učiti kako se dela z denarjem, čeprav se mi zdi, da očitno še vedno ne znam, etc.
Res so počitnice, ampak dragi starši, se vam zdi potrebno, da otroku nosite torbico? Če se vam zdi pretežka, je pa potrebno mogoče kaj pustiti doma . Igrač imamo dovolj in še čez, saj so naše športne dvorane preskrbljene s številnimi pripomočki. Za pobarvanke, družabne igre in ostale norčije pa poskrbimo mi. Le še športne superge, drugo majčko in vodo, pa smo pripravljeni na norenje skozi športni dan.
Juhuhu, živele počitnice!!
Ni komentarjev:
Objavite komentar