....ko smo se pogovarjali s študenti glede dela na počitnicah, da bi vsi delali veliko, kolikor bi se dalo. Podnevi, ponoči, zjutraj, zvečer. Hm, sicer res ni problem, če tako planiraš preživeti počitnice v Ljubljani. Tudi sama sem si vedno zapolnila čas do konca; z delom, delom, prijatelji, delom...in faksom nenazadnje. Žal je slednji prišel prevečkrat na drugo mesto. Ampak tudi tu se bližamo ciljni ravnini. Nikoli nisem znala reči ne delu...tako so prišle nove izkušnje, nova poznanstva in nova spoznanja, kaj si v življenju ne želim početi oziroma nasprotno. In seveda tisto kar (žal) vrti svet. Delala sem vedno tudi za to, da sem potem lahko kam šla, si kupila kakšno bedarijo, ki sem jo pa čisto zares potrebovala, da sem uživala na sladoledu, soku,...
Vedno bom mnenja, da študentsko delo mora obstajati. Referendum o malem delu in politika...se opravičujem, ampak tu nisem za to, da bi pisala o poltitiki. Niti se (žal) ne spoznam toliko, da bi načenjala kakšne pereče teme, pogovora iz katerega ne pridem zmagovalka, ker sem premalo podučena. No, zakaj študentsko delo ja.
Moje prvo študentsko delo. Delo na vaški pošti. Zelo zanimivo, dinamično. Poznajo te vsi, veš kje imajo najboljši savinjski želodec, med prvimi zveš vse čenče, četudi si tega ravno ne želiš, saj nisi radio, ki trosi novice naokoli. Sicer pa torbo na ramena in juhuhu na motor. Hahaha, res je bilo veliko smeha. Načeloma pa brez problema nasmešek na obraz in "dobro jutro, dober dan", pa je bil uspeh zagotovljen. Hvala mami, jutranja pot v šolo se je morala nekje poznat! In po srednji šoli, ko sem prišla v belo Ljubljano, in so se interesi spreminjali iz dneva v dan, sem iskala službo na svojem področju. Delo z najmlajšimi v enemu izmed športnih društev in pridobivanje prepotrebnih izkušenj, samozavesti na novem področju. In še enkrat hvala mami, ker si naju z bratom ves čas otroštva vežbala tudi pri delu z otroki. Tvoj odnos do otrok, se zrcali v nama. Mogoče je res zgledalo, da sva bila s tabo na počitnicah, ko si otroke peljala v šolo v naravi, ampak očitno je bila to kar mala šola za življenje. Resen pristop k delu, pripravljenost prisluhniti otroku in velik objem za tiste, ki jih je stiskalo nekje pri srčku.
Pa sem vztrajala pri delu z otroki. Se podila z njimi za žogo, plezala čez ovire, kobacala po blazinah, se večkrat pošalila na svoj račun, brisala solze, se učila, da je bolj "simpl", če tudij fantki lulajo sede. Ugotavljala, da najglasnejši otroci v skupini potrebujejo le malce več pozornosti, in da ne rešiš nič, če jih ne upoštevaš. Če si vzameš kakšno minutko več, hitro ugotoviš, da mu manjka pozornosti tudi doma. Dragi starši, otroci ne potrebujejo na kupe evrov, ki jih vsak dan nosite domov. Ne potrebujejo na kupe igrač in oblek. Poskusite z jutranjim nasmehom, skupnim kosilom, igranjem kart ali košarke pozno popoldan, ko je domača naloga narejena. Poskusite z objemom in besedami "to pa si res dobro naredil", "rad te imam", in to brez nadaljevanja "...ampak,...". Dajte vedeti otrokom, da je nekaj najlepšega, če se zbudiš, in te čaka zajtrk. Otroci zeloooo radi osrečimo starše.
No, spet sem malce zašla. Moje delo. Poleg dela v športnem društvu pa sem se lotila strežbe, čeprav sem v to dvomila od vsega začetka. Kot majhno dekle sem imela probleme z astmo in posledica konzumiranja zdravil, so bile tresoče se roke. No, to me ni ustvailo. Izzivi in premagovanje strahu je tisto kar nas krepi. Da je bilo vse skupaj še bolj zanimivo sem začela s tem v samem centru Ljubljane, kjer je bilo vedno polno bolj ali manj zahtevnih strank. Sodelovanje na raznih sejmih, animacijah, do dela na založniški hiši, ki mi je prinesla spoznanje, da ni ravno potrebno, da dejansko poznaš artikel, ki ga
prodajaš. Pomembno je koliko znaš nekoga prepričati v to, da teh 200 strani dolgo zadevo, nujno potrebuje za svoj obstoj.
No, in tako pridem do študentov in pedagogov, ki so (bili) pripravljeni delati na projektu. Voljni novih izkušenj, pripravljeni projecirati svoje znanje na mlajše generacije.. Končna skupina je zajemala res usposobljen kader. Vsak je na določenem področju strokovnjak. Žal se potem včasih zgodi, da ves ta potencial, ki ga moji sodelovci imajo ne morem izkoristiti, ker ni dovolj otrok, ker ni prostora in časa. Tako je potrebno izbrati univerzalne ljudi, ki znajo prevračati kozolce, slikati na svilo in žonglirati z žogo. K sreči jih med študenti Fakultete za šport res ne manjka. Naša Fakutleta ti ponudi res eno širino. Vprašanje je, koliko tega si pripravljen in sposoben sprejeti.
Moja želja po študiju na Fakulteto za šport je bila zgolj ideja februarskega dne v gimnazijskih klopeh. Ko sem se morala odločiti, kaj si pa jaz dejansko želim, ko odrastem, in nisem vedela kaj napisati pod drugo željo...in poglejte kaj je nastalo iz te naključne ideje...
Ni komentarjev:
Objavite komentar